Bela cerkvica nad Begunjami, še višje v zraku pisano jadralno padalo. Vse višje in višje ga dviguje. Počutimo se kot žabe, a radi bi postali štorklje. Metamorfoza ni mogoča. Ali pač, žaba na hribu velja za pol štorklje. Vidi se Stol, Triglav, Bled in Babji zob. Ne veste kaj je to Babji zob? Vprašajte!
Izberite si lep dan in se podajte na Gorenjsko. Pa ne na smučanje ali v visokogorje. Sankaški dom, na višini 839 m je dovolj visoko, da vam ponudi razgled na nižine in višine: pod nogami vam bodo ležali Begunje, Radovljica in Bled, ob pogledu na Triglav pa boste hrbet lahko naslonili na Stol in Begunščico. Si lahko želite še kaj več, če ste že v prijetni družbi?
V Begunjah imajo pomembnejše znamenitosti kot sta znani gostilna in tovarna. V vasi se boste najprej peljali mimo gradu Katzenstein, ki je zdaj psihiatrična bolnica. Sicer pa so v prejšnjem stoletju v tem srednjeveškem gradu nune imele ženski zapor, esesovci pa mučilnico. Ob njem lahko vidite tudi paviljon, ki ga je načrtoval Jože Plečnik.
Takoj za gradom Katzenstein ne spreglejte kažipota proti Sankaškemu domu. Za izhodišče si izberite katerokoli točko od tu naprej. Ob cesti so manjša in večje parkirišče primerna izhodišča za pohod. Ker je Sankaški dom priljubljena pohodniška točka okoliških prebivalcev, na vrh pripelje veliko poti. Naša skupina se je povzpela kar po cesti, ki je nekaj časa še asfaltirana, ko pripelje do dotrajanega lesenega mostička pa se spremeni v makadamsko. Žuboreči potoček s svežo vodo in vonjem po vrbah si lahko prihranite za zaključno hlajenje nog. Pred tem pa se poženite v hrib.
Kamnita pot je zelo strma, zato vam ni treba hiteti. Hodite počasi, saj boste v vsakem primeru kmalu na cilju. Kažipot na enem od križišč vam zagotavlja, da boste kmalu na vrhu. Poleg kažipotov vas na kulturen odnos do narave opozarja nekaj tabel. Območje, po katerem hodite, je področje zajema vode. Torej, kar ste prinesli s seboj, tudi odnesite domov.
Prva razgledna točka je cerkvica Sv. Petra. Sezidana je bila okrog leta 1500, freske v njej pa je narisal Jernej iz Loke leta 1530. Od tu vidimo pokrajino od Radovljice do Kranja, ter gore v zaledju: Stol in Begunjščico. Tu je tudi vzletišče zmajarjev in jadralskih padalcev, ki smo jih med našim pohodom z veseljem opazovali. (Najbrž bi si lahko organizirali tudi polet v dolino, namesto da bi s hriba pešačili.) Opazovali pa smo tudi dviganje jadralnih letal z letališča v Lescah in njihovo križarjenje po nebu.
Do Sankaške koče je od cerkvice še kakšnih deset minut v sprehajalnem tempu, vendar je zaradi drevja od cerkvice ne vidimo. Oskrbnik pravi, da so se v tistih časih, ko so bile zime še zimam podobne, od tu sankali v dolino. Ali ni to že tretja možnost za sestop s hribčka, ki ga imenujejo Gora? Naša skupina ni izbrala ne poleta z jadralnim padalom, ne sankanja, temveč pešačenje po prijetni mehkobi travne ruše na pašniku. Kljub strmini se človeku zdi, da se stopala kar sprostijo, ko se ruša pod korakom mehko poda.
Ko smo že pri iskanju različnih možnosti za sestop s hriba, poiščimo še alternativo pešačenju na vrh. Celotni izlet lahko opravite tudi s kolesom. Lahko pa se en del družbe odloči za kolesarjenje, drugi pa za pohod, s skupnim ciljem na Sankaški koči.
Ker je sprehod relativno kratek, si lahko privoščimo še ogled tretje zgodovinske znamenitosti, gradu Kamen. To razvalino je še Valvazor opisoval kot enega najlepših slovenskih gradov. Posebej pa je hvalil postrvi iz grajskega ribnika. Grad se prvič omenja v 12. stoletju, zadnje dozidave pa so iz 16. stoletja. Propadel je, ker so ga lastniki v začetku 18. stoletja opustili in njegove dele uporabili za gradnjo begunjske baročne cerkve, obnovo gradu Katzenstein in najbrž so jih posnemali tudi vaščani pri gradnji svojih hiš.
Tako prijetnega izleta nikar ne zaključujte z vračanjem po dolgočasni avtocesti. Izberite si katero od stranskih cest. Naša skupina je izbrala pot skozi naslednje kraje: Golnik (preko Tržiča), Preddvor, Cerklje, Vodice, Skaručna. Ne bo vam žal. Videli boste lepe gorenjske vasi in razglede, ki jih niste pričakovali.
Begunje na Gorenjskem so značilna gorenjska vas, razpotegnjena ob potoku Begunjščici, na mestu kjer se Karavanke in začetki Kamniško-Savinjskih Alp spustijo v ravnice Dežele. Prav zaradi lege ima kraj razmeroma milo podnebje in zelo zdravo klimo. V preteklosti so prav zaradi te klime Begunje slovele kot klimatsko letovišče.
Jama Zijalka pod Jamarskim vrhom je najstarejše območje človekovega bivanja na tem koncu. Sodi v čas mlajše kamene dobe, obstajajo pa tudi dokazi o človekovem bivanju v času od starejše bronaste dobe do starejše železne dobe. V ta čas sodi tudi gradišče na naravni terasi na Njivicah pod Jamarskim vrhom.
Rimsko obdobje pomeni začetek stalne naselitve tega prostora. V farni cerkvi so odkrili rimski nagrobni kamen, v bližnjih Poljčah nekaj predmetov iz rimskega časa, v Slatni pa 422 rimskih novcev iz 2. stoletja. Slovanski bog Begun botruje poimenovanju kraja, leta 1050 pa se prvič omenja kot Villa Begun v kodeksu Briksenške škofije.
Srednji vek begunjske zgodovine zaznamuje predvsem vladavina rodbine Ortenburžanov in kasneje Lambergov z gradu Kamen.
Medvojna zgodovina zaporov v Begunjah nam je dobro znana iz učnih klopi. Muzej talcev ter grobišče ob graščini in v Dragi nas opozarjajo na ta mučni del zgodovine kraja.
Povojni čas je oblikovalo mnogo ljudi, od vseh najbolj znana brata Avsenik ter njun ansambel. Vprašajte Bavarce!