Lagoden sprehod po gozdu, ki ga nagradita lep razgled z vrha in, po vrnitvi, kopanje v zdravilni vodi. Sv. Peter v Suhi krajini je 880 m visok hrib v bližini Dolenjskih Toplic. Pokrit z mešanim gozdom je kot nekakšen uvod v Kočevski Rog. Ali vas to asociira na medvede, džunglo? Do tja se pride po lepi dolini ob reki Krki. Preden se dolina odpre pa na prisojnih pobočjih trta in zidanice.
Pohod lahko začnete z različnih izhodišč: iz Podhoste, Soteske, Dvora ali Lašč. Lahko jo v celoti prehodite ali pa se odločite, da boste večji ali manjši del prevozili z avtomobilom. Razen končnega vzpona, ki poteka po uhojeni in označeni gozdni stezi, poteka celotna pot po lepo vzdrževanih gozdnih cestah. Nekaj teh gozdnih cest je tudi sestavni del evropske pešpoti E7. To je pot, ki poteka od Atlantika do Črnega morja. Pri nas pa začne v Robiču, na meji z Italijo, in poteka prek Tolmina, Vrhnike in ob Krki do Krškega in Bistrice ob Sotli. To pot, ki prečka Slovenijo v smeri zahod-vzhod, imamo še evropsko pešpot E6, ki prečka Slovenijo od severa proti jugu in se pri nas imenuje Ciglerjeva pešpot od Drave do Jadrana.
Mi smo izlet začeli v Soteski. Takoj za mostom čez Krko skriva začetek gozdne ceste gospodarsko dvorišče tamkajšnjega podjetja. Na gozdnih cestah se zlahka izgubimo, ker zaradi visokega drevja ne vidimo nobene značilne točke. Zato smo na križiščih zavijali desno, dokler nismo naleteli na kažipot, ki nas je usmeril levo. Nato smo vozili še nekaj časa in parkirali na jasi z velikim hrastom. Od tu smo približno eno uro lagodno hodili do vrha. S ceste pa nas je kažipot usmeril na končni del poti, na stezo, ki vodi na vrh. Križišče poti s cesto označuje tudi litoželezni križ z Jezusom. Teh je do vrha še več, saj označujejo križev pot. Končni del poti poteka ob visoki žični ograji, ki nas neprijetno opozarja na to, da smo v bližini kočevskih gozdov in da bi lahko srečali tudi kakšno nevarnejšo žival. Glasno pogovarjanje med sprehodom bo vso divjad opozorilo, da se bo previdno umaknila.
Razgrajanje pa bo preveč vznemirilo tudi nedolžne gozdne prebivalce.
Skoraj vso pot smo hodili po mešanem gozdu, v katerem prevladuje bukev. Drevesa so visoka in podrasti je malo, zato smo imeli dober razgled po gozdu samem. Razgleda po okolici pa ni bilo. Toda igra sonca in senc med listjem in debli lahko razgled v celoti nadomesti. Bukev je zanimivo drevo. Je med najbolj razširjenimi drevesnimi vrstami v evropskih gozdovih. Spomladi, ko odcveti, moški cvetovi v obliki cofkov odpadejo z drevesa in obložijo gozdna tla. Ženski cvetovi pa so uporabnejši.
Homeopati uporabljajo njihov izvleček kot sredstvo proti arogantnosti in zaverovanosti vase. Mar ne poznate nikogar, ki bi mu to sredstvo radi ponudili v zadovoljstvo sebe in svojih bližnjih? Ali ne bi bil svet lepši, če bi bilo to sredstvo obvezno za različne voditelje in politike? Čeprav bukve ni med slovenskimi zdravilnimi rastlinami, jo lahko vseeno koristno uporabimo v gospodinjstvu.
Pa ne le kot les za pohištvo in za drva. Mlado bukovo listje lahko jemo v solati. Listje je tudi kasneje še užitno, vendar neprijetno trdo. Jeseni dozorijo plodovi, žir, v obliki mehkih, piramidastih ježkov. Plodovi so užitni, vendar lahko v večjih količinah povzročijo slabost. Ta strupeni učinek povsem preprečimo, če žir pred uživanjem prepražimo. Pepel iz bukovih drv, ki ga zakopljemo v zemljo na vrtu, pa zatira nekatere škodljivce.
Zaradi visokih dreves je tudi razgled z vrha Sv. Petra omejen. Vidimo lahko del doline Krke z Žužemberkom. Razgledni stolp je prenizek in prenevaren, da bi razgled razširil. Ko se razgledovanja nasitimo, se vrnemo po isti poti do avtomobila. Potem se lahko veselimo kopanja v Dolenjskih toplicah. Tu so že sredi 18. stoletja začeli izkoriščati mineralne vrelce v turistične in zdravstvene namene. Za dober prigrizek po športnih aktivnostih pa si lahko izberemo gostilno v bližnji okolici.
Dolenjske Toplice ležijo v plitvi dolini potoka z imenom Sušica, ki je pritok Krke. Gozdnati Cvinger skriva ostanke utrjene halštatske naselbine. Znana bronasta figuralna ornamentalna situla iz halštatskega groba se zaradi pestrosti prizorov uvršča v sam evropski vrh situlske umetnosti.
Zdraviliški turizem, ki se je začel razvijati konec 17. stoletja, je najbolj vplival na razvoj Dolenjskih Toplic.
Dolenjske Toplice so prešle v roke Auerspergov leta 1385. Istega leta pa so si uspeli zagotoviti tudi patronat nad lokalno cerkveno oblast v Dolenjskih Toplicah.
Za zdraviliške kopeli se je zadnja desetletja sedemnajstega stoletja zavzel Ivan Vajkard Turjaški. Zgradil je Knežjo kopel, jo obdal z obzidjem in jo pokril s streho. Dolenjske Toplice so do leta 1767 služile predvsem družinskim potrebam rodbine Auersperg. V letih 1767 - 1776 pa je dal knez Henrik Jožef Turjaški zgraditi dvonadstropno kopališko poslopje s tremi bazeni. Tako je kraj dobil novo zdraviliško - turistično vlogo.
Obisk zdravilišča je bil vse do konca 19. stoletja šibak. Gostje so bili premožni ljudje, vendar ker pričakovanega dohodka ni bilo, so Auerspergi dali zdravilišče v zakup. Leta 1895 so zdravilišče ponovno prevzeli v svoje roke, predvsem zaradi leta 1894 dograjene železniške proge do Straže. Pričakovali so povečan obisk.
Razcvet so Delenjske Toplice doživele v dvajsetem stoletju. To je sodoben kraj, ki ponudi gostu prijeten počitek ob različnih športnih aktivnostih.