Polhograjsko hribovje nudi kar nekaj možnosti za krajše izlete. Še preden pridemo na vrh, se nam odpirajo lepi pogledi na različne konce. Gozd je dobrodošel v začetku, ko nam pomaga premagati vročino, a razen dreves ne vidimo dosti. Ko pa smo bliže cilju, se nam obzorje širi, kar pa nam pomaga premagati še zadnji napor, da dosežemo željeni cilj. Najlepše se je podati na tak izlet po nevihti, ko nam narava spere zrak, takrat vidimo vse podrobnosti daleč naokoli.
Ste se z avtoceste Vrhnika-Ljubljana kdaj ozirali okrog in na enem od hribov zagledali velik križ? Ste se kdaj spraševali kje stoji in zakaj? Stoji na Koreni nad Horjulom.
Izlet na Korena (na mnogih zemljevidih Koreno) je relativno lahek in primeren za ljudi, ki niso vajeni dolgotrajne, naporne hoje. Ker pa je vsaj del vzpona zelo strm, priporočamo obutev z dobrim profilom, da ne bo preveč drselo. Del hoje poteka po gozdu, del po obronku gozda in del po travnikih, kjer se lahko nalezemo kakšnega klopa. Pregled po vrnitvi domov naj postane po vsakem sprehodu v naravi ustaljena navada. Če imamo kratko sapo, nam bo kratkotrajni vzpon na vrh hriba delal nekaj težav. Vendar je to približno tretjina poti do cilja. Vzponu sledi lagodna hoja po slemenu do vrha, kjer pa nam bo vzel sapo razgled. Da boste v razgledu lahko resnično uživali, vam priporočamo, da izlet načrtujete, ko je ozračje čisto. Ker poti ne bomo začeli in končali na istem mestu, bomo na izlet povabili tudi nekoga, ki ne more hoditi, vendar lahko vozi avtomobil. Druga možnost je seveda avtobus.
Naš izlet se je začel na cesti Zaklanec – Polhov Gradec. Pot začne s kolovozom in nadaljuje po markirani poti v hudo strmino. Ker ta pot poteka v senci mladega gozda, nam tudi poleti ne bo prevroča in prenaporna. Po približno 20 minutah napornega vzpona, bomo prišli na obronek gozda, do travnikov. Pogled v dolino nas prvič očara, ko se vzpnemo nad gozd. Med travniki, kjer odmeva pesem čričkov, se ozrite nazaj in z malo sreče boste videli našo deželo vse do Snežnika in Triglava.
Tu vključite vsa čutila. Videli ste že razgled, ozrite se še okrog sebe. Sadno in gozdno drevje dela vabljivo senco. Travniki dišijo po cvetju in zeliščih, morda po senu. Se še spominjate, kaj se na travniku sliši? Mestnega vrveža ni. Morda ptičje petje? Niti ne, predvsem se sliši brenčanje žuželk. Zanimivo je, da nas sploh ne nadlegujejo. V sončnem okolju polnem žuželk so doma tudi kuščarji. Opazili smo navadnega zelenca (Lacera viridis), ki se je sončil na kamnu.
Če hodite na sprehode z odprtimi očmi, teh prelepih kuščarjev ne morete spregledati: so živo zelene barve in samci imajo večkrat kobaltno modro grlo. Samice ležejo jajca junija in julija, mladiči pa se izležejo v avgustu. Po ljudskem izročilu so zelenci na slabem glasu, češ da niti mrtvi ne izpustijo plena, ki so ugriznili, četudi gre za človeka. Zelenci so hitri in zelo dobro skačejo. Pri begu pa se hitro utrudijo in branijo z bolečim ugrizom. Čeprav kuščar ni nevaren, ga bomo pustili pri miru. Ne bomo ogrožali že tako zredčene populacije teh lepotcev.
Med travniki in drugimi obdelanimi površinami se po kolovozu vzpnemo do slemena in prvih hiš vasi Korena, do nadmorske višine okrog 730 m. Od tu bomo hodili po cesti, ki vodi med raztresenimi domačijami do cerkvice in naprej v Horjul. Pridni domačini obdelujejo sleherni meter površine, zato je sprehod v obdelanem okolju zelo prijeten.
Ko tako kratek čas hodimo po vasi, pridemo do cerkvice Sv. Mohorja in Fortunata, ki z mogočno lipo stoji na robu travnika. Cerkvica izvira iz davnega 14. stoletja in jo razen značilnih romanskih krasijo tudi arhitekturni elementi mnogih kasnejših slogov, npr. baročni zvonik. Cerkvico omenja tudi Valvazor.
Križ, ki smo ga omenili v uvodu, stoji blizu cerkve. Od križa se bomo po kolovozu, da ne bomo skrbnim gospodarjem pohodili trave, spustili do bližnjih hiš, kjer si bomo v kmetiji odprtih vrat, privoščili okrepčilo. Tu nas lahko pričaka tudi družba, ki ni mogla peš z nami. Pripeljala pa se je iz Horjula.
Po počitku nas čaka še vrnitev v dolino. Pod kmetijo se po strmem travniku pot spusti v gozd. Nato skoraj ves čas hodimo po markirani in urejeni gozdni stezi. Visoka in košata drevesa nas branijo pred sončno pripeko in hudo vročino. Pot nas pripelje do središča Horjula, kjer se znova sestanemo s prijatelji, ki niso pešačili, temveč izlet uživali iz udobnega avtomobila.
Horjul je vas nedaleč od Ljubljane. Nastanka vasi se ne da opredeliti, čeprav nekateri pravijo, da datira iz časa Julija Cezarja. To sklepajo po nekdanjem imenu Frjuj, kar naj bi prišlo iz Forum Juliji, kjer naj bi bili rimski tabori, vendar ostankov ni najti.
Je pa v okolici kar nekaj starejših cerkvenih spomenikov. Skorja na vsakem vrhu je cerkev, najbolj znani pa sta dve: cerkev sv. Kancijana na Vrzdencu iz 13. stol. z najstarejšimi freskami v Sloveniji in cerkev sv. Urha z obrambnim obzidjem in stolpi.
V farni cerkvi sv. Marjete iz 16. stol. najdemo freske in slike Janeza Šubica, relief Zadnja večerja Josipa Grošlja, na pokopališču, ki ga je uredil Jože Plečnik, pa relief Pieta Franceta Kralja iz leta 1922.
Najdemo pa v Horjulu zanimive ostanke nekdanjih pralnih strojev, ob Šujici (Horjulščica), ki je sicer regulirana, vendar so ob koritu ohranjena mesta s kamni za pranje perila.
Horjul je zanimiva vas, ki je doživela že marsikaj hudega, vendar se je v zadnjih desetletjih razcvetela. Podjetni Horjulčani so ustanovili več delavnic in podjetij.