KAMNIŠKA BISTRICA V ČESNOVI OMAKI

Za hribolazce je verjetno nagrada gledati z visokih gora v dolino in širino, lahko nas pa pritegne neokrnjena narava v središču gora, nedaleč od doma, ne da bi morali za to gristi kolena. Lahko si ob šumenju ledeno hladne reke, ustvarjene iz snega, ogledamo gore iz žabje perspektive. Pa tudi, če nas obkroža gozd, ki nam zakriva razgled, nas na prisotnost gora opozarjajo velike skale, ki so pred mnogimi leti pribrzele v dolino, obrasle z mahom, na katerih, pa tu in tam, nepojmljivo poganjajo drevesa. In čeprav smo blizu civilizacije, se ti lahko zgodi, da srečaš le samega sebe.

Na hitro in v številkah

Za izhodišče si izberimo parkirišče vzpenjače na Veliko planino. Za pot ob Kamniški Bistrici potrebujemo ob zložni hoji približno 1 uro v eno smer. Višinska razlika poti je okoli 100m.
Z enakim izhodiščem se lahko odločimo za pot po gozdni cesti, kjer ob zložni hoji potrebujemo približno 40 minut ali pa to pot izberemo za povratek.

Težavnost in oprema

Posebne kodicijske priprave ne potrebujemo. Lahka pot za družine in starejše pohodnike.
Posebne opreme ne potrebujemo, dober profil podplatov pa je dobrodošel.

Od spodnje postaje žičnice na Veliko planino, kjer je veliko parkirišče, se moramo spustiti po glavni cesti do prvega križišča z gozdno cesto. Po tej se spustimo do mosta, kjer nas preseneti globoka struga Kamniške Bistrice. Takoj za mostom, na desni, vodi k strugi skoraj neopazna pot. To je začetek našega sprehoda. Od tu hodimo po dobro uhojeni in markirani poti na desnem bregu rečice.

Pogled na zeleno rečico, ki se preliva čez kamne in skale, je lepši od tistih, ki nam jih prodajajo na plakatih in stenskih koledarjih. Tudi šumenje je presenetljivo glasno in večkrat preglasi druge glasove gozda, po katerem hodimo. Ne pozabite se ustaviti in pogledati naokrog. Vtisnite si v spomin podobe in glasove, da si jih boste lahko spomnili v sredo, ko bo sprehod že davno mimo in bo do naslednjega še daleč.

Ko tako hodimo po poti in uživamo ob pogledu na rečico, njene pritoke in gozd, nam lahko naproti priveslajo kajakaši. Zanimivo je videti, s kakšno lahkoto obvladujejo svoje čolničke v hitri in neugnani reki.

Ko tako približno 30 minut hodimo po gozdu, nas preseneti pogled na steno, iz katere hrumi Kamniška Bistrica. To je Predaselj, korita, ki jih je Kamniška Bistrica do 20 m globoko izdolbla v triadne apnence. Ponekod so široka le približno 2m, zato je reka divja in nevarna. Pogled na skale pa je čudovit. Opazujemo lahko, kako vodni tokovi oblikujejo stene soteske. Mali Predaselj, ki je prvi na naši poti, je od Velikega Predaslja ločen z nekoliko razširjeno dolinico. Oba dela korit pa sta zanimiva tudi zaradi naravnih mostov, ki so jih oblikovale zagozdene skale. Čez most v Velikem Predaslju lahko gremo po markirani poti.

Po le nekaj minutah hoje po gozdu pridemo do taborniškega prostora, od koder se nam znova odpre razled na mogočne vršace. Kmalu pa prispemo tudi do prve jase, od koder odmeva zabavna glasba. Lahko se ustavimo že pri tem lokalu, lahko pa pot tudi nadaljujemo do doma pri izviru Kamniške Bistrice. Po krajšem postanku, ob katerem si potešimo žejo, lakoto in si spočijemo, se lahko odločimo za vrnitev na izhodiščno točko našega izleta. Seveda bi lahko šli po isti poti nazaj, vendar priporočamo drugo pot, ki je lahka in prijetna.

Šli bomo po gozdni cesti na desnem bregu Kamniške Bistrice, ki se začne pri mostu nad Predasljem.

Čeprav se sprva zdi, da gremo znova proti izviru reke, je pot prava. Cesta naredi le ovinek v tej smeri.

Gozdna cesta je urejena in široka, zato je ne bo težko deliti s kolesarji, ki jo tudi radi uporabljajo. Prah na rastlinju kaže, da je promet po cesti živahen, ker se v teh gozdovih še vedno ukvarjajo s pridobivanjem lesa. Vendar pa je konec tedna večinoma namenjen počitku tudi v tej industrijski panogi.

Komaj, ko se gozdna cesta oddalji od reke, se zavemo, kako glasno buči in kako blagodejna je lahko tišina gozda. Ker hodimo po urejeni cesti, se lahko tudi brez skrbi oziramo po okolici. Ob našem sprehodu je cvetel čemaž ali gozdni česen (Allium ursinum L.), za katerega lahko še nepoznavalec ugotovi, da ima cvet podoben česnu in čebuli. Na gladkem in približno 20 cm visokem peclju je socvetje nežnih belih cvetov.

Ob socvetju pa ima vsaka rastlina navadno še dva široka suličasta lista. Pod zemljo ima okrog 3 cm veliko čebulico, ki je užitna. Rastlina širi močen vonj po česnu.

Zemljevid izleta

Kliknite na sliko, da jo boste lahko povečali, vendar morate malo počakati, da sliko naložimo in preračunamo. V levem vogalu slike boste videli indikator (povečevalno steklo), ko bo proces dokončan.

Spotoma

Kamnik je staro mesto, nastalo ob vznožju planin in s pridihom zgodovine. Ob prihodu se nam pogled ustavi na Starem in Malem gradu. Mesto je bilo v pisnih virih prvič omenjeno leta 1061. V tistem času je bil Kamnik center obširnih kranjskih ozemelj znane bavarske plemiške rodbine (Grofje Andeški). Ti so svojo pomembnost izkazovali celo s kovnico denarja, ki je na Malem gradu po letu 1220 kovala novce z napisom "Civitas Stein". V pisnih virih iz 1229 se prvič omenjajo meščani, kar pomeni, da imajo Kamničani dolgo tradicijo. V 15. stoletju mesto obdajo z obrambnim zidom.

Renesančni izgled mesta dopolnjujejo baročne stavbe (Frančiškanski samostan in župnijska cerkev na Šutni).

Arhitektura starega mestnega jedra, gradov in cerkva ni edini pomnik preteklih dni. Legenda pravi, da zakleta grofična Veronika, pol ženska in pol kača, na Malem gradu čuva zaklad.

Verjetno pa so zaklad že našli domačini, saj se to odraža v mestu in okolici. Zaklad je vidno pustil sledove hitrega razvoja mesta in podjetništva.